Gluhota
Za gluhota ni splošno sprejete definicije, zato jo je nemogoče opisati z eno smo. Vzroki zanjo so različni, vključno z nesrečami, dednostjo, boleznimi in poškodbami. Značilnost gluhote je posledica teh vzrokov, zato je treba gluhoto opredeliti s funkcionalnimi pojmi. Tu je gluhota označena kot nemožnost slišati in razumevati govor s slušnim organom. Ta definicija razlaga, katera komunikacijska funkcija je izgubljena. Treba je pripomniti, da gluha oseba lahko sliši govor, vendar ga ne razume (razloči). Z drugimi besedami definicija ne pomeni, da gluhi niso zmožni komunicirati, ampak samo to da ne morejo glasovno komunicirati. Večina drugih definicij se razlikuje v eni ali dveh točkah. Po nekaterih se zahteva večja slušna prizadetost, po drugih manjša. (Redžepovič, 1995)
Glede na mednarodno klasifikacijo okvar, prizadetosti in oviranosti, ki jo je pripravila Svetovna zdravstvena organizacija, je gluha oseba tista, ki je izgubila sluh na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz povprečno na nivoju 91 dB ali več. Vse te okvare so biološke, fiziološke in nepovratne. Klasifikacija govori o prizadetosti, ki jo posameznik doživlja zaradi okvare. Za gluhe osebe se štejejo tudi tiste osebe, ki za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik. Gluhost in naglušnost je nevidna invalidnost, ki ni damo telesna poškodba, ampak vključuje tudi psihično pomanjkanje slušnega doživljanja kar ima številne posledice: somatske, psihične in socialne ter posledice pri glasovno-jezikovni komunikaciji med sogovorniki. Vse negativne posledice na mentalnem in socialnem področju doživljanja so izražene v njihovi individualni oviranosti (>>surdološki sindrom<<- sindrom gluhote in >>gluha stigma ali habitus<<- izpostavljenost zaradi ovire sodita med kompleksne pojave pri gluhih in naglušnih osebah. Le-ti se odražajo na telesnem, psihičnem in socialnem nivoju življenja ljudi s poškodovanim organom sluha, nezmožnostjo poslušanja zvočnih dražljajev okoli sebe in nezmožnostjo govornega komuniciranja z glasovno-jezikovno obliko.) ali stigmi in habitusu gluhih in naglušnih oseb. Pogosto jih imenujejo >>osebe s poškodovanim sluhom<<, kar pa ni vselej natačno, saj vsaka gluha ali naglušna oseba svojo poškodbo doživlja na svojevrsten način. Lahko trdimo, da so gluhi in naglušni heterogena populacija invalidov, ki jih treba obravnavati selekitvno ali celo individualno, glede na čas, kvaliteto in kvantiteto poškodbe sluha, zmožnosti govorno-socialne komunikacije, predvsem pa glede na zmožnost glasovno-jezikovnega sporazumevanja s slišečimi osebami. (ZDGNS, 2010)
