TINITUS - Šumenje ali piskanje v ušesu

Tinitus imenujemo zaznavo zvoka v ušesu ali glavi, ki se pojavi brez zunanje zvočne stimulacije. Bolniki ga opisujejo kot piskanje, brnenje, šumenje, zvonjenje ali prasketanje v ušesu. Lahko je stalno, občasno ali pulzirajoče. Najpogosteje prizadene starejše osebe med 40 in 70 let, moški so prizadeti pogosteje. Pojavlja se pri okoli petini oseb. Težave so v glavnem blage, zato le redki iščejo strokovno pomoč. Slednje tinitus ovira v vsakdanjem življenju.Tinitus razdelimo v dve skupini, objektivni in subjektivni tinitus.

Objektivni tinitus

Pri objektivnem tinitusu šumenje poleg prizadetega sliši tudi druga oseba, npr. zdravnik. Običajno je pulzirajoč, saj je največkrat vzrok zanj žilna nepravilnost, ki jo povzroča turbulenten pretok krvi. Ob tem nastane šum, ki se preko tkiv prenaša do notranjega ušesa, ki ta ta zvok zazna. Bolnik sliši značilne utripe v ritmu srčnega utripa. Včasih se šumenje pojača ob fizični aktivnosti ali položaju telesa ali glave. Manj pogosto je objetkivni tinitus posledica slabokrvnosti, nepravilnega delovanja čeljustnega sklepa ali krčenja mišic srednjega ušesa in mehkega neba ter prekomerno odprta Eustahijeva cev.  Za objektivni tinitus je torej značilno, da nastane zvok v bolnikovem telesu in ga lahko tudi preiskovalec zazna.

Subjektivni tinitus

Subjektivni tinitus je bistveno pogostejši od objektivnega, sliši ga le bolnik. V ozadju subjetkivnega tinitusa so lahko različne bolezni in stanja ušes in drugih organov. V večini primerov je tovrsten tinitus povezan s slabšim sluhom. Večinoma gre za zaznavno naglušnost, kjer je poškodovan del slušnih celic bodisi zaradi poškodbe sluha povzročene s hrupom ali starostne naglušnosti. Med redkejše vzroke za subjektivni tinitus štejemo tudi dolgotrajna ali ponavljajoča se vnetja srednjega ušesa, otoskleroza, Ménièrova bolezen, tumorji 8. možganskega živca. V teh primerih imajo običajno pacienti tudi druge simptome. Med ostalimi »neušesnimi« vzroki za šumenje so elektrolitske in hormonske motnje, poškodbe glave in vratu, meningitis, multipla skleroza, depresija, možganski tumorji, jemanje določenih zdravil, metabolne bolezni, in stres.

Nastanek tinitusa

Zakaj nastane tinitus razlaga več teorij. Ena od teh teorij razlaga, da naj bi bile za tinitus odgovorne poškodovane dlačice (receptorske celice zvoka v notranjem ušesu) ali živčna vlakna, ki izhajajo iz njih in so vključene v slušni živec. Te se nepravilno prožijo in prenašajo nepravilen signal do slušnega centra v možganski skorji, ki to zazna kot piskanje ali šumenje. Obstajajo še številne druge teorije, ki do neke mere pojasnjujejo nastanek šumenja v ušesih, kar govori v prid temu, da je tinitus še vredno neraziskan in zavit v tančico skrivnosti.

Zdravnik otorinolaringolog bo poskušal ugotoviti vzrok šumenja v ušesu in ga opredeliti ali gre za objektivni ali subjektivni tinitus. Pri tem je zelo pomemben pogovor z bolnikom, ki naj skuša natančno opredeliti, kako zaznava tinitus. Sledi avdiološka obravnava (test sluha, lokalizacija šumenja). Če gre za subjektivni tinitus in so bila ostala nevarna obolenja izključena, sledi zdravljenje. Zdravljenje poteka simptomatsko. Nekatere uspešno zdravimo z zdravili. Pri nekaterih skušamo šumenje ali piskanje maskirati (npr. s slušnim aparatom). S tem moteče zvoke prekrijemo z zunanjim zvokom, ki je sprejemljivejši za bolnika. Pomembno je odpraviti čustveno doživljanje tinitusa, ki kot začaran krog povečuje omenjene težave in omejuje bolnika v vsakdanjem življenju. Prognoza tinitusa je v glavnem ugodna, saj le v četrtini primerov s časom  ostaja težava enako moteča.

Vir: http://www.otorinolaringolog.si